|
Tokratna razstava pregledno predstavlja slike in grafike iz najpomembnejših Berkovih ustvarjalnih obdobij. Posamezni ciklusi in serije imajo svoje posebnosti, vendar pa med njimi obstajajo tudi nekatere vsebinske in formalne povezave. Berko najprej črpa iz estetskih in umetniških realnosti sedemdesetih let, ko je njegovo delo uglašeno z aktualnim likovnim jezikom pop-arta. Sporočila, ki jih posredujejo množična občila, zlasti fotografija in film, so mu osnova za ustvarjalno dejanje. Kot umetnik, ki je občutljiv za impulze realnosti, ikone in simbole popularne kulture uporablja v smislu kritike porabniške družbe. Zrcalni odbleski na bleščečih kovinah avtomobilov, modnih dodatkov in drugih fetišev potrošniške družbe so nepogrešljivi v sodobni reklamni fotografiji; tudi v Berkovih delih gledalčevo oko obstane na odbleskih šminke, laka za nohte, sončnih očal - ti do neke mere napovedujejo skupino kasnejših Berkovih slik, kjer gre za odseve kot pravzaprav glavno vsebino njegovih slik. Nadaljna umetniška pot kaže, da ga je fantastična igra svetlobe in sence tako pritegnila, da se fenomena - zrcaljenje in odsev - pojavljata v vseh delih. Zdaj v ospredje stopijo elementi sodobnega urbanega okolja in modernih arhitektur. Kot fotografa in kot slikarja so ga izzvali učinki lomljenja svetlobe na velikih izložbenih steklih. Steklene površine lahko razumemo kot prostor, kjer se družita ali ločujeta zunanjost in notranjost ob združevanju dvoje ali več valovanj prosojno-odbojnih površin. Odsev omogoči videnje tistega, kar je sicer izven vidnega polja, prosojnost pa omogoči pogled skozi materijo. Steklena ploskev zbere več podob in jih združi v eno; ‘najdeni kolaž’, kot ga slikar sam poimenuje, pa ni stvar naključja, ampak je, kot je to v fotografiji, ‘fiksirano’ videnje trenutka. Vsaka od slik ima svoje vizualne in likovne lastnosti, z njihovim zlitjem pa nastaja nova slika z lastnimi prostorskimi in časovnimi odnosi. Na dvodimenzionalni površini lahko opazimo najmanj trojno podobo: stvarno odslikavo, npr. vhodnih vrat ali izložbenega okna, predmetov v notranjosti prostora ter odsevov realnosti krajine, ulice ali figuralnega prizora izza hrbta ustvarjalca. Pogled v notranjost je mogoča zaradi sence figure; v tej temnejše prosevajoči ploskvi najprej prepoznavamo konkretne predmete, kasneje pa avtor svobodneje vstavlja svoje elemente, npr. liste vinike. Izraz je realističen; kompozicijo gradi z vidno prepoznavnimi elementi. Z njihovim medsebojnim prekrivanjem, dotikanjem in spajanjem pa ustvari artikulacijo konkretnih in abstraktnih elementov, delov in celote. Od velikih platen s popartistično tematiko je umetnik postopoma prešel k manjšim risbam in grafikam z motiviko iz sveta narave. Neizčrpen vir inspiracij mu nudi rastlinski svet; v njegovih rastlinah je vitalnost narave poudarjena z živahnimi barvami in mnogoterimi oblikami. Abstraktne biomorfne oblike se spajajo v prepoznavne kompozicije debel, listja in cvetov božičnih zvezd, tulipanov, irisov, narcis, flamingovcev, vinike. Čeprav nas njegove grafike zaradi čistosti izvedbe lahko zavedejo, da so nastale le s tehnološkim postopkom, v resnici ni tako. Berko se zaveda enkratnosti in posebnosti umetnikovega lastnega dela, zato ne razmišlja le o končnem izdelku. Ker ga zanima sprotni ustvarjalni proces, tudi v sitotisku vidi možnosti raziskovanja in eksperimentiranja. Slike nastajajo postopoma in z vsakim naslednjim odtisom se pojavijo izrazne novosti. Končni izdelek je vsota dodajanj, katera vodijo k pretehtani kompoziciji, sobivanju oblik in barv in usklajenosti v vsebinskem in likovnem smislu. Barva je v njegovih grafikah pomemben element. Z zanj značilnimi intenzivnimi čistimi barvami (rumena, rdeča, modra, oranžna, vijoličasta, zelena) gradi celoto, ki skriva v sebi tudi simbolne in estetske pomene. Bolj pretanjene postanejo barve, kadar tisk dopolni z akvarelom ali pastelom, s tem pa doseže v grafiki redko unikatnost. Stalnica Berkovega ustvarjanja - odsev - je vidna tudi tukaj. Doseže ga s prefinjenim prekrivanjem predlog v različnih barvnih vrednostih, kjer se svetlejši spodnji ton kaže kot subtilna prosojnost. Berkova tihožitja niso ponovitve osnovnega motiva, temveč številne variacije, uglašene na menjavanje in spreminjanje v naravi in v človekovi notranjosti, na intenziteto likovne občutljivosti, na nadgradnjo razmišljanja v izbranih barvah in oblikah, na odsvit doumevanja življenjskega ciklusa. Nazadnje avtor uporabi tudi samo ogledalo ali do visokega sijaja zloščeno kovino. V času video in digitalnih pripomočkov ter računalniško ustvarjene virtualne resničnosti je namreč možna cela vrsta vizualnih ukan, ki jih slikarstvo sedaj lahko le še neprepričljivo posnema. Zato ustvarjalci ogledalo uporabljajo kot pripomoček ali del umetniške instalacije, pri čemer skušajo najti razsežnosti, ki jo človekova misel, domišljija in umetnost doslej še ni predvidela. Berko za slikarski nosilec izbere veliko in bleščeče odsevajočo jekleno ploščo. Nanjo v več plasteh lepi barvno folijo z obrisi znanega motiva rož, ki zavzame le del zrcalne površine. Podoba zaživi, ko je osnovni prizor tihožitja nadgrajen z vernim posnetkom gibajoče in spreminjajoče se okolice. Vsak detajl sodeluje pri ustvarjanju celotnega vtisa razgibane atmosfere. Zrcala, ki sama po sebi vzbujajo pričakovanja, pomnožijo, zapeljujejo in varajo pogled, pomenijo posebno komunikacijo z gledalcem, saj se v njem vsak hip lahko zagleda tudi sam.
|