Enigmatični pesnik čopiča Na prvi pogled običajni in povzeti iz  navidez banalnega trenutka golega vsakdana, se motivi loškega slikarja Berka, izvedeni v tehniki akrilnega slikarstva, marsikomu zdijo kot povečane fotografije. Resnica je, da si umetnik ne izmišljuje novih svetov, ne išče smisla svoje vizije v naključnih likovnih situacijah in ne postavlja protagonistov dogajanja na svojih slikah v nelogična, nerealna razmerja. Berko je slikarski perfekcionist, verodostojno prenašajoč na platno optične sekvence predmetnosti, ujete v »nepomembnem hipu lastne spremenljivosti«, ki skrivajo v sebi važna in globlja sporočila. Berku je predstavnost kot gledališki oder, kjer obstaja kontinuiteta raznovrstnih interakcij, vse interpretacije pa so odprte. Z enako mero ga priteguje igra svetlobe in senc v listih platane, ki jih premika veter, kot odsevi vetrobranskega stekla bleščečega se avtomobila, po možnosti novejšega tipa. Navezave na svet reklam, oglaševanja in prizori iz urbanih  sredin so trajna umetnikova fascinacija. Berko je enostaven in enigmatičen pesnik čopiča, ki na neobičajen, popolnoma originalen in avtonomen način kanalizira duha svojega časa, gledalca pa avtomatično postavi v položaj voajerja. Na osnovi mehkejšega podajanja vidnih vtisov lahko ugotavljamo, da je slikarjevo stremljenje sicer še vedno v sorodu s hiperrealizmom in popartističnimi  tokovi, ki skozi desetletja ne izgubljajo na aktualnosti, pa vendar so Berkove zgoščene likovne pripovedi svojevrsten odklon od prepoznavnih manir prej omenjenih trendov, ker so bolj intimne in bolj poduhovljene. »Tenkočutni zamik« od profanega realizma izkorišča za raziskovanje pretanjenih likovnih poudarkov, za vrednote, ki sevajo iz strukturiranih ploskev, za svetlobno sintezo odbleskov in atraktivnih nadrobnosti. Težko bi tudi rekli, da so živopisne podobe kritično naravnane do sodobne potrošniške družbe, da govorijo o čustveni izpraznjenosti, odtujenosti in melanholiji; Berkova vedra, intenzivna barvitost nam namreč izpričuje avtorjevo navdušenje nad dinamičnimi procesi in različni pojavnimi oblikami znotraj sodobne urbane krajine, ki se preko svojih razpoznavnih vizualnih segmentov počasi vrašča v našo kolektivno zavest. Impresivni krajinski izrezi zaradi svoje dramatične organizacije, delčkov, ki jih na slikah velikokrat ne vidimo v celoti, poudarjenih detajlov ali izrazito poetičnega tonskega načina slikanja, stimulirajo gledalčevo pozornost, hkrati pa vzbujajo drobne asociacije na elemente sodobne popularne estetike, s katero smo soočeni skoraj na vsakem koraku in ob vsaki priliki. Berkova umetnost je univerzalna po sporočilni n simbolični plati, ni vsebinsko hermetična in ni zasnovana tako, da bi bila umljiva in prepoznavna zgolj izbrancem. Ker ni likovno pretenciozna in ni pretirano sugestivna, mogoče včasih celo bolj kot sočasna literatura odkriva nekatere sicer očitno zanimive vidike sodobnosti, ki se jim običajno ne posvečamo kaj dosti, niti o njih preveč ne razmišljamo.  V zadnjem času Berka intenzivneje priteguje računalniška grafika; na tem področju lahko svobodneje povezuje risarske, slikarske in fotografske izkušnje z grafičnimi, redefinira in radikalizira slikarska vprašanja ter raziskuje nove tehnične možnosti. Vsebinsko ostaja zvest urbanim temam, fotografsko osnovo pa duhovito nadgrajuje z grafičnimi intervencijami, ki v novem umetniškem okolju terjajo od avtorja drugačne ustvarjalne prijeme. Zelo uspešno namreč grafično »presaja« ali aplicira svojo znano božično zvezdo, ki je skupaj s lastnoročnim podpisom (lahko pa tudi brez) umetnikov sinonim, v nove vzročne povezave in splete, ob tem ohranja ustvarjalno kontinuiteto in hkrati razširja lastno izrazno obzorje. Obogaten z realnimi izkušnjami iz okolij, v katere virtualno umešča svoje zvezde, nam Berko ponuja prestop v nove prostore likovne percepcije, sam pa kot tvorec prihaja do točke, ko dobijo njegovi grafični elementi in izpeljanke nove pomenske dimenzije. Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja Škofja Loka