|
V sedemdesetih letih preteklega stoletja so tudi v Sloveniji pričeli nastopati umetniki, ki so se s fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnili od institucionalno bolj priznane in favorizirane (neo)modernistične ekspresionistične in abstraktne slike. Poleg Bogoslava Kalaša in Franca Mesariča se je t.i. hiperrealističnemu slikarstvu najbolj dosledno priklonil škofjeločan Berko, njegov opus pa obsega slikarska in grafična dela ter obsežen korpus risb med leti 1982 – 85, s katerim je ustvaril izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v interier in eksterier, odzrcaljenih v velikih steklenih površinah izložbenih oken in vrat. Z izseki in detajli urbanega okolja in njegovo pretirano reprezentacijo Berko iz podob lucidno paradoksalno izganja iluzijo realnosti, obenem pa z blago družbeno angažirano kritiko izpostavlja današnji svet potrošništva, izpraznjenega »glamourja« in brezglavega hitenja. Berkov radikalni realizem predstavlja svojevrsten most med hiperrealistično in popart estetiko sedemdesetih in medijsko strukturiranimi in eksploatiranimi podobami, ki jih je v klasični slikarski medij privzela generacija najmlajših slovenskih umetnikov (Sašo Vrabič, Žiga Kariž, Miha Štrukelj).
Katalog, Risba na Slovenskem II.; 1940-2009
|