Ujeti trenutki Berkova dela ponujajo v svoji čistosti in prefinjenosti neskončno število interpretacij, saj izhajajo iz ujetih trenutkov in ponujajo opazovalcem nekakšno sodobno impresijo. Sama iluzija trenutka je fenomenalen zapis sodobnega časa, mnogi bi rekli, da celo kritika današnje družbe, a v njegovih delih se ta večinoma kaže kot navdušenje nad velikim, polnim in barvnim – navdušenje nad designom samim. Upodabljanje potrošniške družbe in figure človeka v njej je izjemna študija sodobne kompozicije urbane krajine in človeškega odnosa do tega polnega prostora. Z nekakšnim pridihom lomografije je človeška podoba ujeta v gibanju, a s temnim senčenjem ohranja človek stabilnost v nekakšnem cikličnem in s hitrostjo osvobojenim svetu. V samem delu lahko zaznamo tišino znotraj kaosa urbanega in isti princip se ponovi ob upodobitvi njegovih tihožitij. Odsev človeške podobe v gibni statičnosti in močni podobi rastlinja, je tisti, ki predstavlja gibanje in na novo ustavarjene kompozicije. Tako nastajajo kompozicije podrejene geometrijskim zakonitostim in čistosti upodobitve same, prepletene z zamaknjenostjo in megleno podobo okolice. Veliko pozornosti nameni vsakdanjim dogodkom, a jih usmerja, razvija in postavlja v sodobni svet. Gre za svet vsakdanjega življenja, svet na videz banalnih trenutkov in svet videnja osebne slikarske problematike, vezane na ideje senzibilnih doživetij, sporočilno noto in lasten likovni koncept.  Likovni izraz, ki se razvija vse od uporabe zračnega čopiča, sitotiska in digitalne grafike, razvija takoimenovani hiperrealizem, ustavarjanje bolj realno od realnega. A sam hiperrealizem ostaja zgolj oznaka samega načina dela, sam obseg in filozofijo Berkovega ustvarjanja pa težko opredelimo zgolj z enim pomenom, eno besedo. Sodobno ustvarjanje, ki je prežeto s tako simboliko je potrebno preučevati na drugačen način, bolj senzibilno, pa čeprav se nam zmeraj poraja ideja, da gre za lahke podobe, podobe brez skrivnih sporočil – kar pa je večno vodilo impresije. Skozi dela se prepletata sva pogleda, in sicer sama tehnika predstavitve ter predstavljena vsebina. Srečavamo se z upodobitvami vstopa, vrat, že starega simbola za kraj prehoda med dvema stanjema, pa naj bo to prehod med svetlobo in temo, bogastvom in revščino, neznanim in znanim, sam trenutek in njegova iluzija pa dopuščata samostojen pogled in njegovo interpretacijo. Sporočilnost je izjemna, njena predtavitev pa že skorajda ujeta v svet animacije, svet resnične ilustracije, saj se skorajda bolj naslanja na nekakšen svet televizijske upodobitve, kot pa na svet prave resničnosti. Uporabljene barve delujejo primarno, že skoraj filmsko, a s pridihom azijskih odtenkov in premišljenega minimalizma. Ta se povezuje z večplastnostjo samega ustvarjanja, ki pa se opazi v upodobitvah steklenih in odsevnih površin, ogledal prostora, sam odsev resničnosti pa predstavlja nekakšno obrnjeno podobo stvarnosti. Posnemanje narave dosega nove značilnosti in razsežnosti, saj umetnik ne izhaja zgolj iz abstrakcije, ki bi klonila osnovnim zahtevam posnemanja narave, temveč se poslužuje tudi realističnega posnemanja, ki včasih deluje animirano in presega realistično posnemanje narave. Perfekcionizem fotorealizma je lahko strašljiv, medtem ko Berko te poteze preseže in ustvari nove dimenzije upodobljenih trenutkov. Svoje podobe sestavlja v kompozicije, a hkrati želi zajeti miselnost trenutka in premagati njegovo minljivost, ali pa minljivost zgolj praznuje – odgovor si poišče opazovalec sam. V Berkovih risbah na prvi pogled  ni zaznati posebnih, razločnih problemov, nobenih poti, ki bi si nasprotovale in nobenih delnih rešitev. Risbe poudarjajo vizualno izjavo o času in nudijo prav poseben odnos med opazovanim subjektom in opazovalcem. Nada Zoran 2007