Fotorealizem, humor in (avto)ironija Berko, že več kot trideset let vitalen in odločen pripadnik hiperrealistčnega slikarstva, se v razstavnih prostorih Galerije Rika Debenjaka predstavlja s pregledno razstavo slik in grafik. Od znamenite črno-bele slike, na kateri se je (kot spomin na obisk Rima) naslikal z ženo Zdenko, do že znamenitega cikla digitalnih podob "Nikoli niste daleč od Berkove zvezde". Za hiperrealistično umetnost slikarja Berka, ki je lani praznoval šestdesetletnico rojstva, je bilo leto 1973 prelomno. Takrat je prejel nagrado za celostno podobo"1000 let Škofje Loke", ki mu je omogočila dvomesečno potovanje, da si je v živo ogledal muzeje in umetnostne spomenike zahodne Evrope. Na razstavah sodobne umetnosti so ga tako navdušile skulpture in slike, narejene v novem stilu, ki so ga takrat imenovali novi, radikalni ali super  realizem, da je pustil službo in se posvetil slikanju. Že naslednje leto je naslikal danes že znamenito veliko platno "Spomin na Rim" s hiperrealističnim  (avto)portretom z ženo. Do leta 1980 je naslikal kakšnih trideset slik, prejel nagrado za slikarstvo na Bienalu mladih Jugoslavije na Reki, imel samostojno razstavo v Galeriji suvremene umetnosti v Zagrebu, njegove slike so bile izbrane za reprezentančne razstave jugoslovanske umetnosti doma in po svetu. V času zimske olimpiade v Sarajevu je sodeloval na razstavi  v Skenderiji - Jugoslovanska umetnost 1978-1983. Berkove slike, ki so nastale pred tridesetimi leti, so danes tako vsebinsko kot formalno prav tako ali morda celo bolj aktualne, vsekakor pa je pomembna slikarjeva vrnitev k prikazovanju realistične podobe naše vsakdanjosti, k fotografskemu realizmu. Nadarjenost ustvarjalca je bila včasih tisto, kar je ločevalo obrtništvo od umetnosti. Mit o romantičnem geniju umetnika se je že stoletje nazaj porušil. Industrializacija, socialni prevrat, znanstveni napredek in ideološke spremembe so obrnile na glavo tradicionalne predstave o svetu in ustvarile pogoje tudi za drugačen pogled na umetnost. Dani so bili pogoji za rojstvo avantgarde. Umetnost se je obrnila od posnemanja narave oziroma modela in se usmerilo vase, v ekspresivno izpoved. Akademska pravila so se pričela opuščati, nadomestil jih je notranji, subjektivni pristop. Kot kritična posledica abstraktnega in ekspresivnega slikarstva se je fotorealizem v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavil tudi pri nas. Takrat se je v Sloveniji bil boj med abstraktno umetnostjo in figuraliko, hiperrealizem in popart pa sta bila v našem prostoru nezaželena, vendar so kljub temu od poznih šestdesetih let dalje nekateri umetniki ustvarjali slikarska dela, vezana na razširjeni osnovi vizualnega. Tako je, recimo, slikarstvo Bogoslava Kalaša, Berka in Franca Mesariča v slovenski zgodovini umetnosti zaznamovano kot krajši odmik od slikarske linije (neo)modernizmov, ki se je vzpostavila v Slovenskem likovnem prostoru in jo je spodbujala tudi institucija umetnosti. Na ponovno vrednotenje Berkovega dela je leta 2003 opozorila tudi tematska razstava Intermedijsko, ki jo je zasnoval slikar in likovni teoretik Tadej Pogačar, in je analizirala zanimiv fenomen sodobne vizualne umetnosti in kulture. Tematska razstava del (nastalih med leti 1962 in 2002) izbranih avtorjev in skupin, je načela tudi nekatera ključna konceptualna vprašanja sodobne umetnosti, ki se s pojavom novih medijev ponovno aktualizirajo. Preplet slikarskih generacij ustvarja živahen dialog, ki se kaže kot prepričanje v moč slikarskega izraza, v eksistencialen in konceptualen pomen tako v barvnih kompozicijah, intimnosti risbe kot v slikarskih instalacijah. Danes, ko je enako pomembna stroga selektivnost kot odprtost do umetniških raziskav in ustvarjalnih teženj, ter so tudi predmeti uporabne vrednosti potrošniške družbe postali nepogrešljiv objekt slikarske obdelave nekaterih mlajših ustvarjalcev, je Berkova umetnost dobila nov polet. Berkova dela nastajajo na podlagi podob množičnih medijev in zasebnih fotografij iz družinskega albuma in so vedno povezana z aktualnim dogajanjem sveta, v katerem živi. Hiperrealizem je že takoj na začetku postal osnova za vse njegovo kasnejše ustvarjanje. Fotorealizem še vedno vzbuja zanimanje in vznemirjenost tako pri umetnikih kot pri gledalcih. Fotorealistična podoba naj bi prikazovala motiv brez kakršne koli umetnikove želje po abstrahiranju ali vnašanju abstraktne ekspresije v sliko. Toda, če je podoba naslikana preveč dosledno po fotografiji in za takšnim realizmom ni nobene vsebine, ničesar, kar bi umetniško preseglo realistično preslikavo, potem tako slikarstvo ne pomeni kaj dosti, zdi se neresno in naivno ter da umetnik, ki tako slika, pač ne zna drugače. Pri fotografskem realizmu –  v poznih šestdesetih letih se je najprej pojavil v Ameriki – gre resda za prevajanje fotografskih posnetkov v sliko, tako da je s slikarskimi sredstvi ustvarjen učinek resnične fotografije, vendar v Berkovih slikah ne gre le za praznovanja združitve umetnosti s fotografije, temveč tudi za družbeno kritično sporočilo. Pri slikah reklam za ličila, modne dodatke ali pijače, naslovnih strani časopisov, plakatov ali obvestil slikar opozarja na človekovo težnjo po brezglavem trošenju in nenehnem hitenju. Na velikih slikah iz sedemdesetih let, pri katerih imajo pomembno vlogo jasna kompozicija, žive barve in dramatični poudarki premišljeno izbranih motivov, je upodobljen en sam predmet, iztrgan iz množice podob sodobnega potrošniškega sveta, ali pa na njih nastopajo skupine predmetov in dogajanj, ustvarjenih kot popartistični kolaž. V osemdesetih letih je Berko pozornost posvetil risbam, ki prav tako predstavljajo določen izsek iz okolja, pa tudi figuram in objektom v steklu. Problem odsevanja ga je zanimal od vsega začetka, od prvih podob skozi steklo in avtoportretov v ogledalu, preko sitotiskov v zgodnjih devetdesetih letih, do zrcalnih podob na bleščeče svetleči kovinski ploskvi, ki vase lovijo gledalčev intimni pogled. Med letom 1985 in 1990 je gradil atelje doma  pod Kamnitnikom in ustvarjal risbe s hiperrealistično motiviko, po letu 1990 je nastalo nekaj ciklov grafik z motivi, ki jih je našel na domačem vrtu (vinike, flamingovci, tulipani, gladiole, božične zvezde) in so se mu v mlajših letih zdele manj vredne obdelave. Navdih iz rastlinskega sveta je na stiliziran način upodobil z živimi, zanj značilno čistimi barvami. Devetdeseta leta je posvetil grafikam, predvsem najbolj izstopajočemu ciklu "Zvezde za Zdenko" z rdeče žarečim motivom božične zvezde. Božična zvezda je bila motiv, ki ga je zaposloval več let, ustvaril je veliko različic in velikosti v tehniki sitotiska. Te grafike so bile razstavljene na mnogih mednarodnih grafičnih razstavah, dobil je vabila iz Krakova, Tokia, Busana iz Koreje, Fortaleze iz  Brazilije, Lvova in prejel nagrade v Rosariu v Argentini, v Cadaquesu v Španiji in Ville-Marie v Kanadi. Nekatere od teh razstav je Berko obiskal, imel s seboj digitalni fotoaparat, in začel je nastajati nov ciklus grafik in slik z naslovom "Nikoli niste daleč od Berkove zvezde". Digitalizirane podobe, vkomponirane v fotografije krajev, se pojavijo na jumbo plakatu, na zidu hiše v Cadaquesu, na pročelju beneške palače ali na kamionu sredi prometne gneče. Kot hudomušno navdihnjen igralec svojega lastnega prostora življenja se Berko pojavlja tako na svojih podobah, recimo na sliki "Veliki trenutek lastne sence", kot na novih slikah uličnega vrveža in parkirišč. Izhodišče za slikanje je še vedno fotografija, motivu dodani, torej neresnični, so samo napisi "Berko", ki jih vključuje v različne prostore slik, kamor naseljuje zgodbe sedanjega trenutka. Ime v primerni tipografiji izpisuje na registrske tablice parkiranih avtomobilov, na table vrh visokih zgradb ali, recimo, nad vhod lastne namišljene galerije Berko v središču Ljubljane. Celo slovensko galerijo sredi Benetk "A + A" preimenuje v "A+B" (Arte Berko), v njeno notranjost pa obesi svojo najbolj znamenito sliko "Ličilo". Nove Berkove podobe vsakdanjosti sodobnega urbanega sveta so lahko nastale samo v določenem trenutku sedanjosti, kar kažejo detajli na slikah: mobilni telefoni, ulični vrvež, množica avtomobilov… Tako kot je Berko pred desetletji slikal situacije mestne vsakdanjosti z značilnimi odsevi posameznih figur ali objektov v steklu, kjer so svetloba, senca in odsevi ustvarjali podobe in like na različnih ravninah, tako tudi danes na sliki zamrzne določen trenutek, zaustavi gibanje, hitenje. Vendar ne gre več le za nagovor proti povzdigovanju potrošniških dobrin nad ostale vrednote v sodobni družbi, temveč za družbeno zrcalo tega trenutka (na parkirišču, sredi ulice, na balkonu…) in za intimen pogled skozi listje platan v prvem planu slikovne površine, ki s pomirjujočo svetlobno harmonijo celo preglasi osnovni motiv banalne vsakdanjosti. Ne glede na humor ali (samo)ironijo pa je pomembno, da je njegovo slikarstvo povezano z zdaj, saj živo upodablja svet, v katerem živi. Renesančni lepotni ideal je imel dve zahtevi – matematizacijo prostora (številska razmerja, proporci) in zvestobo posnetku kot najvišji kvaliteti slike. Fotorealizem, današnja zvestoba posnetku kot najvišji kvaliteti slike, pa je lahko tudi umetniški odgovor na današnji svet, ki posameznika neprestano bombardira z informacijami. Tatjana Pregl Kobe