Nikoli niste daleč od Berka        Ko obiskovalec pride na razstavo, najprej zagleda veliko platno Spomin na Rim s hiperrealističnim črno-belim (avto)portretom slikarja in žene iz leta 1974. Samodejno pomisli, da ga v nadaljevanju čaka pregled tridesetih let Berkovega hiperrealističnega slikarstva, a takšno pričakovanje se izkaže za zmotno.      V naslednjih dveh prostorih namreč naleti na umetnikova dela iz zadnjih dveh let, ki sodijo v dve različni seriji. Pri hiperrealizmu avtor vztraja na seriji velikih slik z motivi platan in vsakdanjih uličnih prizorov. Slike so kakovostni izdelki v okviru svoje manire, a današnjega gledalca ne bi pretirano vznemirile, če slikar v njih ne bi vtihotapil humornih, ironičnih, hudomušnih dodatkov, ki imajo vsi isto stično točko in ime: BERKO. Avtor svoje ime v primerni tipografiji izpisuje na registrske tablice parkiranih avtomobilov, table vrh visokih zgradb, v središču Ljubljane »ustanovi« Galerijo Berko, našo beneško galerijo A+A prekrsti v A+B (Arte Berko) in v njeno notranjost obesi svojo znano sliko Ličilo. Ob tem se poigrava tudi z naslovi del, ki so posrečeno duhoviti in prispevajo k njihovemu sproščujočemu učinku.       Drugi razstavni prostor zasedajo stvaritve, katerih rdeča nit je Berkova grafika Božična zvezda. Avtor, ki s pridom uporablja sodobna tehnična pomagala, je digitalizirano podobo tega svojega sitotiska vkomponiral v fotografije krajev, v katerih naj bi ga razstavil. A božične rože zvečine ne pokaže v galerijah, pač pa na precej bolj spektakularnih in manj dosegljivih mestih. Na zidu hiše v Cadaquesu na primer, na pročelju beneške palače, kamionu sredi prometne gneče, jumbo plakatu...Berkov motiv vedno in povsod ali, kot je poimenovana ta serija: »Nikoli niste daleč od Berkove zvezde«.      Berko se tudi na začetku svojega šestega desetletja kaže kot gibek, vitalen ustvarjalec, ki neobremenjeno stopa na nove poti, ob tem pa zna gledalca s hudomušnostjo in (avto)ironijo spraviti v dobro voljo, česar danes v razstaviščih ne doživimo prav pogosto. Razstavi je mogoče očitati razbitost na tri enote, kar je v ne ravno veliki galeriji moteče, kljub temu pa ne pokvari bistveno skupnega vtisa.   Vladimir P. Štefanec