Razstave '99 O razstavi - Berko Utrinki iz razstave Zahvala Berko
Radikalni realizem kot širši pojav v poznih šestdesetih in delno sedemdesetih letih, ki je povzel vrsto figuralnih tendenc od pop arta, narativnega realizma do fotorealizma, če omenimo le troje najpomenbnejših trendov, je v določenem smislu vrnil umetnostni izraz na pozicijo (tehnološke) konkurence fotožurnalizmu oziroma live photography. Ali se je mogoče izogniti samo tej "tehnični simulaciji" in vendarle odkriti še drugo pomembnejšo, vsebinsko razsežnost?
Zdi se, da je skušal najti odgovor v tem smislu prav Berko, slikar iz Škofje Loke, poleg Franca Mesariča (v njegovem določenem obdobju) pravzprav tudi edini fotorealist v slovenskem prostoru, ki torej vztraja v tako določenem pristopu še dandanes; takega je že v letu 1979 predstavila Galerija sodobne umetnosti v Zagrebu z obširnejšo retrospektivo. V Berkovem primeru moramo predvsem izključiti misel, da gre danes za kakršnokoli trendovsko aktualizacijo že omenjenega fenomena, pač pa za določeno (tako pogrešano!) zvestobo samemu sebi.
Kratek pregled Berkove ustvarjalnosti, pravzaprav njegovih mejnih velikih slik iz poznih sedemdesetih in novih del iz devetdesetih let (tako akrilov kot sitotiskov v kombinaciji s pločevino ali zrcalom), kot se kaže danes pred nami, nas predvsem prepričuje o naslednjem: v tem, ko je Berko dosledno zasledoval povzemanje izbrane predmetnosti iz optičnega sveta, "ugledanega" z določeno mero mehkega, uglajenega, rahlo megličastega "look-a" (pri tem mu je ameriška retuša dejansko in tudi tam, kjer je samo simuliral njen učinek, odlično služila), je vzpostavil določeno mero avtorskega pristopa. Pristopa, ki je bil do določene mere tudi delno družbeno kritičen, sicer pa je predvsem enostavno povzemal vsakdanjost, pred katero pa kot, da je slikar postavil ogledalo z uglajenim, odmerjenim odsevom.
Igre z ogledalom, bolje z njegovo odsevnostjo, se je Berko loteval že na samem začetku. Potem, ko se je njegov avtoportret s fotoaparatom v roki pojavil že na slikah v sedemdesetih letih, ga ugledamo spet na sitotiskih v devetdesetih; oziroma, slikar se je odločil, da nekatere svoje slike dobesedno izvede (kot tudi grafike) na kovinski, zrcalni ploskvi tako, da povzamejo mimoidočega gledalca in interijerski prostor okrog njega. V tem odsevnem »triku«, kjer slikar navadno predstavi cvetlična tihožitja - od upodobitve žarečih flamingovcev do živordeče barvitih božičnih zvezd – prepoznavamo slikarjev napor, da nam pričara privid nostalgije, notranjega miru, intimnosti, daleč proč in onkraj vsakdanjih, notranjih in zunanjih prostorov hrupa ter hitrosti.
Aleksander Bassin