Razstave '99 O razstavi - Berkove grafike Utrinki iz razstave Zahvala Berkove grafike
Berko je bil prvi med slovenskimi (in tedaj tudi jugoslovanskimi) slikarji, ki se je priklonil hiperrealizmu. Temu je na nivoju posameznih elementov likovnega dela ostal zvest vse do danes. Od leta 1973 pa vse do konca 70-tih let so njegov opus zaznamovale akrilne ali oljne brizgane slike, pri katerih se je večkrat zatekel k motiviki, značilni za pop-art. Vedno pa je bil motiv njegovih slik izsek iz realnega okolja, iz narave. Seveda je na tem mestu treba pojmovati naravo kar se da široko, torej tudi umetno ustvarjeno okolje. Prav te hiperrealistične slike so osnova vsega kasnejšega Berkovega opusa. Osemdeseta leta so pri njem zaznamovale risbe, ki prav tako predstavljajo določen izsek iz okolja, vendar pa so v tem času že močno izraženi odsevi posameznih figur ali objektov v steklu. Prav odsevi izbranega motiva so še danes ena izmed osnovnih značilnosti Berkovih del. Navadno gre za odsev figure v več različnih ravninah, npr. skozi vrata v trgovini. Ista figura oziroma njen odsev se tako pojavi večkrat, seveda v različnih površinah. Rezultat te multiplicirane refleksije je študija naključne figure v določenem momentu, ki ni ponovljiva.
Berkove grafike (oziroma slike - navadno gre namreč za mešano tehniko) delujejo na prvi pogled kot kolaži, zlepljeni iz naključnih sestrižkov iz revij, ki pa so izbrani tako, da celota deluje harmonično in barvno usklajeno. Ta učinek doseže Berko navadno z mešano tehniko, lahko sitotiska in pastelov, s katerimi doseže nežno pojavnost rastlin, sitotisk pa včasih tudi ročno kolorira. Tudi čiste sitotiske odtisne v dveh nanosih, ki pa imata po več različnih barvnih odtenkov. Tako je vsak odtis unikaten in pri večih odtisih iste predloge lahko govorimo le o variantah ene grafike, ne pa o identičnih odtisih. Pogosto uporabi na istem listu dve ali večih različnih predlog, ki jih seveda odtisne v različnih barvnih vrednostih. Te včasih prekrije z belim nanosom, tako da se spodnji odtis kaže kot nek blag odsev, kot neka neresnična, skoraj eterična podoba cvetja, ki je postavljeno kot tihožitje za osrednji motiv.
Motivi na novejših Berkovih delih so izbrani iz tistega dela narave, na katerega ob tem pojmu navadno pomislimo. Največkrat je to cvetje, flamingovci, božične zvezde ali narcise, ali pa listje dreves. Obrisi sami so podani povsem realistično, z barvnimi učinki pa avtor ta realizem subjektivizira do te mere, da ga prepoznamo kot njemu lastno, osebno in zanj zelo značilno likovno govorico. Zopet je zanj značilna refleksija, ki je lahko predstavljena kot odsev rastline v vodi, lahko pa se odraža kot nežen odsev ozadja v navideznem oknu, pred katerega je postavljen osnovni motiv. Ta meče na "okensko steklo" senco, pri čemer je na površini vidnost skozi steklo bistveno boljša. Tako v Berkovih delih lahko govorimo tudi o slikanju odsevov, torej zgolj fiktivnih podob nekega realnega predmeta, ki dejansko stoji za glediščem slikarja, ta pa upodablja zgolj njegov odsev.
Leta 1996 se je Berko lotil novega načina podajanja likovne podobe detajla narave. Nastale so slike, ki so dejansko sestavljene iz več posameznih slik, katerih nosilec je steklo, te pa so združene v eno s tem, da so v okvir pritrjene kot leyerji končne podobe. S tem je nastala večplastna slika, ki gledalca vabi, da iz celotne podobe lušči plast za plastjo, ki jih na koncu spet združi v enotno sliko. Ta način je v slovenskem slikarstvu novost, posebnost, ki odpira široke možnosti likovnega izraza.
Z zadnjimi slikami je Berko prešel na naslednjo stopnjo. Tihožitje, naslikano na samolepilno folijo, izreže tako, da se rez ne sklada z obrisi podobe ampak predstavlja s svojo formo še en layer na sliki. Ta folija je nalepljena na do visokega sijaja zloščeno pločevino, ki obešena tik nad tlemi deluje kot ogledalo in obenem poveča prostor. Če je dr. Cene Avguštin Berkove slike s konca 70-tih let (npr. Vleci - rini, 1978) označil kot "umetnost trenutka" (dr. C. Avguštin, Kranj 1983), je avtor s tem ustvaril ansambel trenutkov, ujetih v sliko, neko "aktivno sliko", ki se iz trenutka v trenutek spreminja in je vedno odsev aktualnega dogajanja, pač odvisno od prostora in dogajanja v njem. Te slike so same po sebi mrtve, oživijo šele, ko jih postavimo pred množico. Takrat tihožitje, ki je postavljeno na skrajni spodnji rob slike, deluje kot bariera med realnim svetom in svetom odsevov.
Najnovejše Berkovo delo je serija grafik z naslovom Božična zvezda. Tehnika je pri avtorju že poznana, gre namreč za odtis večih predlog na isti list, pri čemer imajo odtisi različne barvne vrednosti. Zanimiva pa je predstavitev te serije. Tu namreč ne gre za klasično galerijsko predstavitev posameznih del, ampak se 36 grafik združi v eno sliko, ki na steni učinkuje kot tapiserija iz božičnih zvezd, ki steno prekriva in s tem prostor osveži.
Berkovo umetnost lahko označimo kot razpoloženjsko, nežno in predvsem nenaporno. Ob njegovih grafikah ne iščemo globjih pomenov, tudi samo likovno delo nas ne mori s težo življenja, ki bi jo avtor prenesel na papir, da bi s tem olajšal sebe in svojo dušo, s tem pa nehote obremenjeval gledalca. Njegove grafike so razpoloženjske, iz njih veje neko ugodje in harmonija narave. Prav to harmonijo pa današnji človek pogreša in žal pogosto išče zunaj sebe, saj jo z današnjim načinom življenja v samem sebi neredko poruši. Vsaj delček tega nam ponujajo Berkove grafike.
Dušan Koman